Перевод 1

Автор оригинала: Ljubov Guskova (Любовь Гуськова)

Liza sreča zmaja

Pravljica

Nekoč je v Ljubljani, prestolnici Slovenije, živela punčka Liza.

Stara je bila devet let. Imela je sestro Rozo, brata Koljo, mamo Marijo, očeta Vladimirja in psička Čarlija.

Enkrat na predvečer novega leta se je Liza sprehajala s Čarlijem. V mestu, kjer je živela Liza, je bil stari grad.

Liza je šla po zasneženi stezi s svojim kužkom. Okrog so stala velika drevesa. Njihove veje so bile prekrite z belim puhastim snegom. Z ene veje na drugo so skakale veverice, da bi našle storže. Liza je bila v veselem razpoloženju in si je izmislila take verze:

Po zasneženi stezici greva gledat grad.
Vsak otrok je snega vesel, ker je ta svilnat.
Vsi zvonovi nam zvonijo z vrhov starih zvonic.
Stopila sva hrabro v beli sneg okolic.
Vever’ca je storž z veseljem olupila
In svoje prijatelje k Sneguljč’ci povabila.
Smreka kot Sneguljčica snežna je princesa.
Povabila je živali kot lastnica lesa.
Po zasneženi stezici greva ‘z gozda v mesto.
Vever’ca s snežinko spremljata naj zvesto.

Nenadoma sta s Čarlijem prišla na grad in opazila zmaja, ki je ta grad varoval. To je bil grozen zmaj, ki je bruhal ogenj. Ljudje so stali naokrog. Nihče ni mogel iti mimo njega. Iznenada je Čarli planil k zmaju. Liza se je preplašila in stekla za kužkom… Nepričakovano se je pojavil vitez na črnem konju. V eni roki je imel meč, v drugi pa ščit. Vitez je z mečem udaril zmaja in ta je razpadel na številne zmajčke.

Vsak je vzel majhnega zmajčka zase, velike pa so postavili po ulicah in mostovih Ljubljane. Zdaj kamniti zmaji varujejo ne samo gradu, temveč tudi celo mesto. Oni so postali simbol Ljubljane.

Liza in Čarli sta se vrnila domov. Liza je bila prezebla in mama ji je natočila vroč čaj. Potem je to pravljično zgodbo (ki se je res zgodila) Liza povedala svoji mami. Mama ji je rekla: »Kakšna sanjarka si!« Liza pa je izvlekla iz žepa svojega majhnega zmajčka in ji ga pokazala. Liza še danes živi v Ljubljani in na njeni mizi stoji majhen kamniti zmajček.